Pohod čez Klobuk, 18. 12. 2024
Ker je štiriindvajset zvedavih dijakov zanimalo, kje neki so ti neznani vrhovi, smo v sredo v jutranjem hladu krenili s postaje na Bokalcah po položni gozdni poti mimo lovskega doma Dobrova na Klobuk (441 m), kjer nas je razveselilo sonce in nemalo modrega neba. Po gozdu smo nadaljevali v smeri Podutika, se povzpeli še na Stražni vrh (439 m) ter petkilometrski pohod uspešno končali v Podutiku.
Pohod čez Šentviški in Medanski hrib, 19. 12. 2024
V četrtek smo se iz Šentvida po strmem gozdnem kolovozu nad smučiščem Poseka zagrizli do grebena, ki se v loku vije od Šentvida do Medna. Razgibana grebenska pot nas je nato vodila skozi gozd proti severu čez nekaj neizrazitih vrhov, čez Trato (464 m), Dvorski hrib (458 m) in Staneški hrib (442 m). Pred Medanskim hribom (427 m), zadnjo vzpetino v grebenu, smo se spustili v dolino do Medna, kjer smo zaključili pohod in v topli okrepčevalnici ob čaju in kavi počakali na avtobus za Ljubljano.
Pohod čez Rožnik, 20. 12. 2024
Kaj storiti, ko se na našo žalost vreme ne »zmoti« in niti malo ne zgreši deževne napovedi vremenoslovcev? Iti ali ne iti v breg, bi se na današnji moker petek verjetno vprašal tudi znameniti dramatik W. Shakespeare. A med hribolazci, posebej tistimi iz pravega testa, se že od vekomaj ve, da slabega vremena ni, so le slabi planinci. In ker mednje seveda še zdaleč ne sodimo, smo spremenili načrt in se namesto na Brezovici, od koder smo nameravali na Debeli hrib, vseeno zbrali v prestolnici pred Halo Tivoli. Od nočnih padavin razmočene blatne in spolzke gozdne steze nad Brezovico nas namreč niso preveč mikale, saj bi bile mnoge snežno bele superge tam že po nekaj korakih ob ves svoj sijaj. Te tragedije pa njihovi lastniki najbrž ne bi zlahka preživeli, zato smo se raje odločili za Rožnik, kjer številnih vzorno urejenih peščenih, predvsem pa supergam prijaznih poti ni težko najti. Preden smo krenili z avtobusne postaje, so se nas na srečo usmilili tudi sivi oblaki in nehalo je deževati. Mimo Hale Tivoli in Muzeja novejše zgodovine smo zastavili korak čez park do Gradu Tivoli, nato pa se po cesti povzpeli proti Šišenskemu hribu (429 m), najvišji točki Rožnika. Čeprav bi bilo hoje do vrha le še za skromno minuto ali dve, nismo stopili nanj, saj nam strma in blatna steza iz znanih razlogov ni preveč dišala. Pohod smo zato nadaljevali v smeri Drenikovega vrha (386 m), se spustili mimo Smučarsko skakalnega centra Ilirija do Mosteca, od tam pa po sprehajalni stezi ob Večni poti prišli do postajališča Draga ob Šišenski cesti, kjer smo v tednu dejavnosti zadovoljni zaključili naš tretji pohod.
Pohod na Sv. Ano nad Podpečjo, 23. 12. 2024
Ja, bilo je kar precej cincanja zaradi novozapadlega snega, ali se zapeljati do pol ure oddaljenega Jezera pri Podpeči in se od tam povzpeti po strmi zasneženi poti na Sv. Ano ali ne. Bo preveč drselo na razmočeni in z južnim snegom prekriti poti, smo se spraševali pred odhodom. No, na koncu smo se odločili, da vseeno poskusimo in ni nam bilo žal. Le namesto prvotno zamišljene precej daljše poti, ki bi nas po ovinku skozi okoliške gozdove vodila do vrha, smo izbrali krajšo, z začetkom pri Podpeškem jezeru in označeno s planinskimi markacijami.
Ko so prikapljali še poslednji zamudniki, smo premraženi zastavili korak mimo jezera, kjer domuje jata labodov, in se zagrizli v gozdno strmino. Za popolno zimsko doživetje na zasneženi in spolzki poti je poskrbelo nekaj nenadejanih tragikomičnih zdrsov, pospremljenih z besednimi izrazi, ki se v splošnem pogledu navezujejo na dejanje ali dogodek, pri katerem sporočevalec, klavrno ležeč v blatu in snegu, z glasovno oblikovanimi znamenji besednega jezika posreduje naslovniku svoje razmerje do stvarnosti in svojo miselno predstavo o stvarnosti, in sicer z namenom, da bi vplival na naslovnikovo vednost, prepričanja in čustva. Teh izrazov, ki sodijo v nižje funkcijske zvrsti jezika in so zato svetlobna leta daleč od knjižne slovenščine, zaradi spodobnosti seveda ne bomo navajali, je pa njih raba v vsakdanjem življenju pogosta in tudi v šolskem prostoru, čeprav po šolskih postavah nezaželena in prepovedana, že kar običajna, da ne rečemo udomačena. Kljub vsem pripetljajem nam je uspelo doseči 484 m visok vrh s cerkvijo Sv. Ane, ki ponuja čudovit pogled na zimsko podobo barjanskega sveta. Zaradi ledenega vetra na njem nismo vztrajali dolgo. Pred nami je bil še povratek do Podpeči, delno po isti strmi in spolzki poti, kjer je »dogajalo na polno«, česar pa si nismo niti najmanj želeli ponoviti, še posebej ne, ker smo vedeli, da bi bila hoja navzdol še bolj tvegana. K sreči je bil med nami tudi domačin, odličen poznavalec teh koncev, ki nas je do Podpeči pripeljal po položnejši in varnejši poti. Ker pa tudi tu brez veselja ni šlo, so zanj namesto nesrečnih zdrsov poskrbele snežne kepe, ki so množično frčale po zraku. Na zadovoljstvo vseh, brez usodnih posledic.
