Galebi, kot veste, nikoli ne zastanejo, nikoli ne obvisijo v zraku. Obviseti v zraku je zanje grdo in sramotno. Ampak Jonatan Livingston Galeb ni bil navadna ptica.

Za večino galebov ni pomembno leteti, temveč jesti. Temu galebu pa ni bilo pomembno jesti, ampak leteti. Bolj kot vse drugo na svetu je Jonatan Livingston Galeb ljubil letenje. Spoznal je, da s takšno miselnostjo ne bo priljubljen pri drugih pticah. Še njegovi starši so bili osupli, ko je Jonatan prebijal cele dneve sam in se stokrat preizkušal v nizkem drsenju.

/…/ Rad bi le vedel, kaj lahko počnem v zraku in česa ne morem. To je vse. Rad bi pač vedel.

Spoznati je hotel hitrost, in v vajah enega tedna se je naučil o njej več, kot je vedel najhitrejši med živečimi galebi.

Vsak dan se je več naučil. Naučil se je spati v zraku, držati smer ponoči skozi veter s kopnega … Z enakim obvladovanjem samega sebe je letel skozi goste morske megle in se povzpenjal nadnje pod bleščeče jasno nebo … medtem ko je vsak drug galeb stal na tleh in ni videl drugega kot meglo in dež.

Jonatan Galeb je sicer ostal sam, vendar …  dobil je vse, kar je želel … naučil se je leteti in ni mu bilo žal cene, ki jo je plačal.

Lahko se dvignemo iz nevednosti, lahko spoznamo, da smo rojeni za izvrstnost in bistroumnost in spretnost. Svobodni smo lahko! Lahko se učimo leteti.

Vsak od nas je lahko galeb. Ne bojte se razpreti svojih kril. Ne bojte se poleteti v neznano, ne bojte se biti samosvoji, drugačni. Naj vas ne bo strah odtrgati se od množice, kršiti stara pravila, saj je to pot, ki vodi do napredka.

…

In čeprav si je Peter Galeb resno prizadeval, da bi bil videti za svoje učence strog, jih je hipoma vse videl take, kot so v resnici bili, samo za trenutek, in kar je videl, mu ni bilo všeč, ljubil je to.

 Bach, R. (1989).  Jonatan Livingston Galeb. MK.