Knjiga z moje nočne omarice 2019 – tretjič
Na naše nočne omarice smo postavili naslednje naslove: B. Tammuz.: Minotaver; S. Dowd: Barjanski otrok; D. Jančar: Postaje; M. Širok: Pogodba; J. Gaarder : Lepotica s pomarančami; D. Jefferies: Hčerka trgovca s svilo; P. Čeferin, V. Jager: Sodni dnevi.
Ob koncu so udeleženci svoje misli o knjigi tudi zapisali.
Prebrano knjigo mi je ponudila knjižničarka. Njene izbire ne obžalujem, ker mi je bila knjiga zelo v seč, saj ko sem jo začel brati, je nisem mogel odložiti.
V zgodbi nastopa fant, približno mojih let, ki zaključuje srednjo šolo in se zelo neobremenjeno odziva na politične in ostale dogodke na Irskem. S stricem po naključju v šotnem polju odkrijeta truplo mladega dekleta iz časov železne dobe. Zgodovina in arheologija, predvsem pa usoda te deklice, za katero se izkaže, da je bila takrat obredno žrtvovana, ga zelo prevzamejo…
Mislim, da bi z boljšim poznavanjem zgodovine Severne Irske vsebino lažje razumel, a to ni ovira, za zanimivo branje. Med počitnicami si bom prebral še kaj več o zgodovini Severne Irske.
Knjigo mi je priporočila knjižničarka in vesela sem, da sem jo prebrala, saj je res napeta in opisuje zgodbo, ki je v današnjih časih zelo pogosta.
Vse skupaj se začne z odkritjem pisma, ki ga je oče, ki je umrl zelo mlad, napisal svojemu sinu Georgu, ta pa ga je smel prebrati šele, ko je dopolnil 15 let. Pismo na splošno govori o ljubezni, pravici, čustvih in znanstvenih odkritjih. Pokojni oče v pismu opisuje prvo srečanje z »lepotico s pomarančami«, ki je Georgova mama. Spoznala sta se na tramvaju, ko ji je Georgov oče hotel pomagati, vendar je situacijo le pokvaril, saj so se vse pomaranče raztresle po tramvaju. Dekle se je razjezilo in izstopilo na naslednji postaji, nato pa izginilo. Tako se cela zgodba odvija zelo napeto. Poleg vseh težkih stvari in predvsem bolezni, ki jih preživlja Georgov oče, se zna tudi zelo dobro čustveno izražati. Tako v zgodbi doživimo veliko zapletov in tudi razpletov, najbolj pa mi je pri srcu ostal konec tega dolgega pisma, ki bi mu lahko rekli kar zgodba. Konča se z razkritjem indentite lepotice s pomarančami, ki je bila ves čas njegova simpatija iz otroštva. Seveda se med njima zgodi ljubezenska kemija. Tako se poročita, kupita hišo in si ustvarita družino.
Trenutek, ki me je v zgodbi najbolj prizadel, je bila očetova smrt, pa tudi branje pisma, ki ga je za Georgom prebrala tudi mama. Ta je jokala in jokala, tudi še več dni po branju pismu. A jo razumem. Vem, da mora biti težko, da bereš pismo pokojnega, ki je napisal, kako te ima rad ali kako ceni, da te je spoznal.
Zgodba je napisana zelo razumljivo ter resnično in sem prepričana, da ne bi pritegnila le oboževalcev najstniških romanc, ampak bi jo z veseljem prebrali tudi starejši. Misel, nad katero sem se tudi sama globoko zamislila, pa je: » A sanjati o neverjetnem, ima svoje ime. Temu rečemo UPANJE«.
Kratki roman Minotaver je najbolj znano literarno delo Benjamina Tamuza, v nekdanji Sovjetski zvezi rojenega in od zgodnjega otroštva v Palestini živečega judovskega emigrantskega pisatelja.
Bajeslovna pošast, zaprta v Labirint na Kreti, je simbolna podoba glavnega junaka in njegovega samospoznavanja. Kdo je neznanec in kaj pravzaprav želi doseči, kaj v resnici nosi v sebi, ali se bo razkril, ali so njegovi nameni iskreni ali pa morda zelo sebični, je to ljubeča oseba ali v resnici pošast, ki uničuje mladost in srečo pod krinko ljubezni? so vprašanja, ki se porajajo bralcu že na prvih straneh in ga ohranjajo v stalni napetosti ter pričakovanju razrešitve. Napetost pripovedovalec vzdržuje tudi s premišljeno zgradbo, saj se v štirih poglavjih kot v labirintu prepletajo življenjske poti štirih usodno povezanih literarnih oseb: skrivnostnega tajnega agenta Aleksandra Abramova, lepe mladenke Teje, Tejinega zaročenca G. R. in mladega grškega predavatelja Nikosa. V ljubezenska razmerja in dane zgodovinske okoliščine vpeti ter z družinskimi, kulturnimi in čustvenimi vzorci obremenjeni literarni liki prek lastnih iskanj spoznavajo svojo (ne)zmožnost ljubiti, ko skušajo presegati lastno omejenost s predajanjem svetu glasbe.
Kako pa izgleda naš lastni labirint? Kaj (kdo) vse se skriva v njem?
Knjigo sem dobila v dar in vesela sem, da jo bom imela pri roki, saj se bom k branju vračala. Postaje so esejistične zgodbe oz. dokumentarni zapisi ob Jančarjevih odhodih od doma v različne bližnje in daljne kraje, povezane z njegovim pisateljevanjem. Na »postajah« piše in išče inspiracije, predstavlja romane in drame, predava, se dogovarja z založniki, soustvarja svoja dramska dela v gledaliških postavitvah, se srečuje s svetovnimi literati. Kot dober poznavalec in opazovalec jasno povezuje sedanjost s preteklostjo, subtilno prikazuje vzporednice ponavljajoče zgodovine v različnih političnih in kulturnih prostorih in razmišlja tudi o lastnem pisanju. V zapisih lahko razberemo kdaj, kje in katero delo je ustvarjal oziroma je bilo prevedeno (Katarina, pav in jezuit; Zalezujoč Godota …).
Mimogrede postreže še z lokalnimi zanimivostmi, in na primer zapiše, da je, v času enega izmed njegovih postankov, ob nemškem jezeru (Starnberger See) v sosednji vasi živela Leni Riefenstahl (filmska režiserka, ki je snemala tudi filme za Hitlerja in vojaško propagando); in spet na drugi »postaji«, da je v hotelu Bellevue nad Bohinjskim jezerom inspiracije za svoje kriminalke črpala znana angleška pisateljica, Agatha Christie.
Kako mojstrsko zna zapisati vse, kar je preprosto, jasno, logično, tenkočutno in zasanjano!
Knjigo priporočam v branje vsakomur!
Morda je še bolj dragocena za zrelejšega bralca? Ne vem točno. J
Letošnja Knjiga z moje nočne omarice je bila tudi zame bolj dopisna, saj sem bila na srečanju v živo iz objektivnih razlogov samo enkrat, ampak prebrala pa sem. Tudi letos kriminalko, ja, obožujem jih!, za katero se pravzaprav izkaže, da ni kriminalka v klasičnem pomenu besede, ampak bolj sodna drama; v ospredju pravzaprav ni toliko vprašanje, kdo je morilec, ampak bolj, kaj bo v naslednjem trenutku storil odvetnik, ki osumljenega zagovarja. A brez nepričakovanih preobratov in zaključne »pomiritve« vendarle ne gre.
Brala sem roman Sodni dnevi, ki sta ga napisala Peter Čeferin in Vasja Jager. Prvi je širni Sloveniji znan odvetnik z bogato kariero, v kateri je zastopal tudi bolj ali manj zloglasne osumljence. V zgodbi je prav gotovo veliko avtobiografskega.
Vasja Jager je novinar, ki piše za različne medije; Čeferinovi zgodbi je dodal, si upam trditi, sočnost jezika in sloga; v tem smislu delu ni mogoče prav nič očitati.
A če knjigo priporočam? Priporočam. Zagotovo se boste vprašali: Kaj pa, če je vse res?
Berem. Počasi. Kriminalni roman Pogodba.
Kljub temu, da sem nad romanom navdušena in imam občutek, da kar pohlastam poglavje, napredujem zelo počasi.
Takšno je tudi sicer moje branje. Pri knjigi, ki mi je všeč, se pogosto vračam nazaj na že prebrano, saj je kakšno misel, odstavek, poglavje vredno prebrati ponovno. Zato imam v knjigi po navadi več kazalnikov, pogosto pa si moram pomagati še s kakšnim koščkom časopisa, ki ga imam spotoma v branju. Priznam, velikokrat skočim tudi naprej, tudi čisto na konec, a to me nikoli ne odvrne od tega, da ne bi knjige prebrala natančno in v celoti. Morda je prav to, da poznam konec, še posebej zanimivo – izvedeti, kako avtor izpiše besedilo prav do takšnega konca.
Pogosto se mi dogaja, da imam v branju hkrati več knjig. Tokrat sem, ob tem ko sem začela brati Pogodbo, prebrala knjigo za mladino Pogumne punce, ter nekaj poglavij strokovnega dela Narava – družba – ekološka zavest. Ker mi je prijateljica, skrbna babica dvema vnučkoma, pripovedovala, kako uživata, ko jima bere, sem se spomnila, da imam v domači knjižnici neko knjigo o branju. Poiskala sem jo: Paul Kropp, Vzgajanje bralca – naj vaš otrok postane bralec za vse življenje. Prebrala sem približno polovico ter jo posodila prijateljici v branje. Da se bo prepričala, kako plemenito poslanstvo opravlja, ker je bralka svojima 3- in 4-letniku.
Pogodba pa … uf, Pogodba je vroča kot ulice Rima avgusta. Trije prvokategorniki, veliki mafijski vodja, vplivni odvetnik in ugledni kirurg, umrejo skoraj istočasno. Kriminalisti, novinarji, tožilci se ukvarjajo z razkrivanjem teh zločinov, a se ob tem razkrivajo tudi njihove osebne in medosebne drame. Najbolj pretresena pa sem bila ob spoznanju, kako zelo je mafija posredno ali neposredno vpletena v življenje prav vsakega posameznika ali “kot je vedno govorila Flaminija, da mafijsko nasilje sproža koncentrične kroge, udarne valove, ki pustošijo daleč in dolgo, ki se prej ali slej na tak ali drugačen način dotaknejo vseh ljudi.” Avtorico, Mojco Širok, zelo cenim kot novinarko. Kratka, jedrnata, ostra, hitra, natančna. V romanu pa me je presenetila z bogatim jezikom, krasnimi metaforami, lepimi opisi. Vse to še doprinese k okrutnejši podobi mafije.
Predlog za branje tega romana mi je dala naša knjižničarka. In zdaj berem. Z užitkom. Počasi. Hvaležna sem za predlog in tudi za naša srečevanja v knjižnici in za pogovore o branju. Plemenitega poslanstva namreč ne opravljajo samo babice, pač pa prav vsi, ki radi beremo!
Knjiga mi je prišla v roke slučajno. Ni mi je priporočila prijateljica, pa tudi knjižničarka ne. Nisem je našla v nobenem katalogu, ne seznamu priporočenih čtiv.
Včasih kupim revijo ONA plus in tokrat ji je bila, po novih marketinških prijemih, dodana kot »darilo« knjiga. Pa nisem revije kupila zato, čeprav me je pritegnil naslov Hči trgovca s svilo. Svila, stara tkanina Vzhoda, slutila sem, da bo nekaj v povezavi z mojo stroko. Mislila sem, da se bom vrnila v čas Marka Pola, a sem bila presenečena, ko sem izvedela, da je dogajanje postavljeno v francosko Indokino, v Vietnam, v leto 1952.
Francoze je Indokina zanimala že v času Ludvika XVI., v drugi polovici 19. stol. pa so jo kolonizirali. Že v 30. letih 20. stol. so se pojavila komunistična odporniška gibanja proti francoski oblasti, v drugi svetovni vojni so Vietnam okupirali Japonci, hkrati pa se ohrani francoska kolonialna vlada. Vietnamci so pod vodstvom Ho ŠI Minha ustanovili ligo za neodvisnost, ki se je borila proti Japoncem. Ko je Japonska kapitulirala, prevzame oblast Vietminh, Francozi pa ponovno skušajo vzpostaviti svojo oblast. Tako se 1946 začne prva indokinska vojna. Vietminh podpira domače prebivalstvo, Rusi in Kitajci, Francoze pa podpirajo ZDA. 1954 Vietmih obkoli francosko vojaško oporišče pri Dien Bien Fuju in Francozi so se prisiljeni predati. Po sporazumu Vietnam razdelijo na severni in južni del. V južnem delu ob podpori ZDA razglasijo republiko Vietnam. Severni Vietnam podpira komuniste, ki so v južnem delu povezani v Vietkong. 1965 se začne gverilska vojna proti ZDA, v kateri ZDA uporabijo več bomb kot v vsej drugi svetovni vojni, uporabljajo pa tudi prepovedano orožje.
Leta 1975 vietnamski komunisti zasedejo glavno mesto Sajgon, ameriški vojaki se umaknejo, Vietnam združijo in Sajgon se preimenuje v Hošiminh.
Delo je napisala angleška pisateljica Dinah Jefferies, ki je prva leta svojega življenja preživela na Malaji. Potem ko se je vrnila v Anglijo, je Vzhod močno pogrešala in je dogajanja svojih romanov postavila v Malezijo, Šrilanko in Vietnam.
Glavna junakinja romana Hči trgovca s svilo je črnolasa Nicol, ki je po očetu Francozinja, po materi pa Vietnamka, po videzu bolj Vietnamka kot Francozinja. Njeni starejši sestri Sylvie oče prepusti celotno družinsko podjetje za trgovanje s svilo, Nicol pa le opuščeno, staro trgovino v vietnamski četrti Hanoja.
Nicol se kmalu zave, da je »metisse« – umazana, kar je vzdevek za ljudi mešane rase, zave se pokvarjenosti francoske kolonialne oblasti in vloge njene družine v bojih med uporniki in Francozi. Ne ve, kam sodi, komu naj zaupa. Zdi se ji, da nihče ni to, za kar se izdaja. Tako kot pisateljica po vrnitvi v London je razpeta je med dva različna svetova.