Deklaracijo o načelih strpnosti je sprejela generalna konferenca UNESCO leta 1995 v Parizu in 16. november razglasila za mednarodni dan strpnosti. Deklaracija med drugim pravi:
»Strpnost je spoštovanje, sprejemanje in priznavanje bogate raznolikosti svetovnih kultur, oblik izražanja in načinov biti človek. Strpnost spodbuja znanje, odprtost, sporazumevanje in svobodo misli, vesti in prepričanja.
Strpnost je harmonija v različnosti.
Strpnost je vrlima, ki omogoča mir, ki kulturo vojne nadomesti s kulturo miru.
Strpnost ni popustljivost, ni prijaznost ali prizanesljivost.
Strpnost je priznavanje univerzalnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih.
Strpnost je pluralizem, demokracija in vladavina prava. Pomeni, da je posameznik svoboden, da se ravna po svojih prepričanjih in sprejema, da se drugi ravnajo po svojih. Pomeni, da sprejmemo, da imajo ljudje, različni v svojem videzu, po položaju, govoru, obnašanju in vrednotah, pravico, da živijo v miru in pravico biti to, kar so… Prav tako pomeni, da posameznik drugim ne vsiljuje svojih stališč«.
In kot pravi predsednik naše države: »Strpnost je modrost. Ne prenaša se iz generacije v generacijo z geni. Strpnost je naša izbira… je najvišja umetnost življenja med ljudmi in življenja v sožitju.«
Pa še nekaj misli, ki so jih prispevali dijaki T2.a:
Strpnost je, ko spoštujemo drug drugega in sprejemamo drugačne od nas, da smo si vsi enakopravni…
Nestrpnost je, da si nemiren in težiš ljudem okoli sebe …
Strpni posamezniki so bolj prijetni, saj so pripravljeni žrtvovati svoj čas za »boljše«.
Strpnost je dobra človekova lastnost. Strpen je tisti, ki se za napako prijatelja ali koga drugega ne razjezi, čeprav mu to morda škoduje. S prijazno in mirno besedo želi priti do obema koristnega dogovora.
Strpnost je nekako kot čakanje, da se umiriš, da na primer, če je pred tabo velika vrsta in zelo potrpežljivo čakaš, da prideš ti na vrsto.
V okviru filmskega kluba smo si ogledali japonski film Okus življenja in tudi tako obeležili mednarodni dan strpnosti.
