Dijakinji Sabina Grlj in Ulla Vjencek ter dijak Anže Boštjančič so skupaj z mentorico Karin Prodan sodelovali v Unescovem projektu Naš kraj
NJEGOVA KULTURNA IN NARAVNA DEDIŠČINA – OD VRTA DO PRTA, nosilec: VRTEC MORNARČEK PIRAN.
V četrtek, 23. maja 2019, smo že osmič obiskali OŠ Griže, ki je pripravila Unescov projekt Pletemo niti mreže z brenčanjem čebel. 20. maj je bil proglašen za mednarodni dan čebel in Unesco šole se zavedamo, kaj čebele pomenijo za naše preživetje. OŠ Griže je letošnji projekt Pletemo niti mreže posvetila čebelam, ker so povezani s čebelarsko tradicijo. Pri njih je pred več kot 200 leti deloval duhovnik Janez Globočnik, ki je v slovenščino prevedel knjigo našega znamenitega čebelarja Antona Janše.
Ker smo se na naši šoli čebelam tudi že posvečali, smo na projekt odnesli hotel za žuželke, ki so ga izdelali naši dijaki pod mentorstvom učitlejice Petre Žirovnik Grudnik. Darila so bili zelo veseli.
Tudi letos so pripravili zelo bogat program; učenci in gostje so lahko sodelovali kar v 17 delavnicah (Življenje čebel, Aktiven kot čebela, Restavriranje starega panja, Poslikava panjskih končnic, Kuhanje s čebeljimi dobrotami, Ekokozmetika, Hotel žuželk, Pridobivanje voska in svečarstvo…) , ki so jih vodili učitelji in zunanji sodelavci.
Dekleti z naše šole sta sodelovali v delavnici Stop-motion animacija. V treh skupinah so izdelovali dele filma, ki so ga posneli in povezali. Oglejte si ga na spletni strani OŠ Griže.
Preživeli smo lep in ustvarjalen dan.
V četrtek, 18. aprila 2019, smo se podali po sledeh Slave vojvodine Kranjske. Učenci, dijaki in mentorji Unescovih šol smo se družili na 17. nacionalnem projektu Jezero je – jezera ni v Dolenjem Jezeru ob Cerkniškem jezeru.
Ustvarjali smo na različnih delavnicah: spoznavali in skicirali smo vaško arhitekturo, analizirali jezersko vodo, izdelovali mozaike, slikali akvarele z jezersko tematiko, se učili vezenja, pletenja in kvačkanja, (umetniško) fotografirali in pisali prispevke za Jezerski list.
Tabor je bil poučen, ustvarjalen in družaben.
Ob mednarodnem dnevu voda smo se udeležili Unesco projekta SVŠGUGL Voda – kaj mi pomeni? Na šoli so pripravili različne delavnice, predstavnice SGGOŠ smo se udeležile delavnice Kreativno razmišljanje po de Bonu.
Edward de Bono, zdravnik in psiholog, je avtor različnih metod kreativnega razmišljanja, ena najbolj znanih je šest klobukov razmišljanja (http://www.debono.si/sest-klobukov-razmisljanja-o-metodi).
Me smo se posvetile vodi. Vsaka skupina je dobila trditev, o kateri je razmišljala, kakšne posledice pusti trenutno, kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno na nas, naših bližnjih in širši okolici ter svetu. Trditve so bile:
Na svetu je ostalo samo še sto litrov vode.
Imamo samo še biorazgradljive odpadke, mečemo jih v morje, kjer razpadejo.
Prodajajo le vodo v prahu – 100 g vode stane 1000 evrov. Iz enega grama prahu dobimo 1 liter vode.
Zaradi pomanjkanja vode smo na robu preživetja. Imamo zalogo za eno leto.
Ko smo svoja razmišljanja primerjale, smo iskale tudi rešitve iz nastalih situacij. Rešitve smo vrednotila kot dobre, slabe in zanimive. Zanimive rešitve so tiste, ki navadno prinašajo spremembe in novosti.
Me smo se na delavnici lepo imele in naučile nekaj novega, hkrati pa ozavestile, da voda ni samoumevna in da bodo z njo še »težave«.
Poskusite po de Bonu o okolju in vodi razmišljati čimveč še vi.
Na šoli že več let zbiramo plastične zamaške, ki jih oddamo društvu Vesele nogice. To je društvo, ki skrbi za pomoč osebam z različnimi motnjami v razvoju. Z zbiranjem starega papirja in zamaškov zbirajo sredstva za lajšanje bolečin in terapije, ki omogočajo ohranjanje gibljivosti prizadetim otrokom.
Veseli smo, da lahko s skromnim prispevkom pomagamo, spodbujamo dobrodelnost in hkrati širimo zavest o pomembnosti primernega odnosa do okolja. Vsaj delček plastike, ki že ogroža zemljo in življenje na njej, tako lahko ponovno uporabijo.
Dijaki SGGOŠ, vabim vas, da zamašek s plastenke odvržete v za to pripravljene škatle na hodnikih šole.
Hvala.
Marjana Pezdirc Kolnik, koordinatorica za Unesco ASPnet
Deklaracijo o načelih strpnosti je sprejela generalna konferenca UNESCO leta 1995 v Parizu in 16. november razglasila za mednarodni dan strpnosti. Deklaracija med drugim pravi:
»Strpnost je spoštovanje, sprejemanje in priznavanje bogate raznolikosti svetovnih kultur, oblik izražanja in načinov biti človek. Strpnost spodbuja znanje, odprtost, sporazumevanje in svobodo misli, vesti in prepričanja.
Strpnost je harmonija v različnosti.
Strpnost je vrlima, ki omogoča mir, ki kulturo vojne nadomesti s kulturo miru.
Strpnost ni popustljivost, ni prijaznost ali prizanesljivost.
Strpnost je priznavanje univerzalnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih.
Strpnost je pluralizem, demokracija in vladavina prava. Pomeni, da je posameznik svoboden, da se ravna po svojih prepričanjih in sprejema, da se drugi ravnajo po svojih. Pomeni, da sprejmemo, da imajo ljudje, različni v svojem videzu, po položaju, govoru, obnašanju in vrednotah, pravico, da živijo v miru in pravico biti to, kar so… Prav tako pomeni, da posameznik drugim ne vsiljuje svojih stališč«.
In kot pravi predsednik naše države: »Strpnost je modrost. Ne prenaša se iz generacije v generacijo z geni. Strpnost je naša izbira… je najvišja umetnost življenja med ljudmi in življenja v sožitju.«
Pa še nekaj misli, ki so jih prispevali dijaki T2.a:
Strpnost je, ko spoštujemo drug drugega in sprejemamo drugačne od nas, da smo si vsi enakopravni…
Nestrpnost je, da si nemiren in težiš ljudem okoli sebe …
Strpni posamezniki so bolj prijetni, saj so pripravljeni žrtvovati svoj čas za »boljše«.
Strpnost je dobra človekova lastnost. Strpen je tisti, ki se za napako prijatelja ali koga drugega ne razjezi, čeprav mu to morda škoduje. S prijazno in mirno besedo želi priti do obema koristnega dogovora.
Strpnost je nekako kot čakanje, da se umiriš, da na primer, če je pred tabo velika vrsta in zelo potrpežljivo čakaš, da prideš ti na vrsto.
V okviru filmskega kluba smo si ogledali japonski film Okus življenja in tudi tako obeležili mednarodni dan strpnosti.
